POČUTIM SE KOT SESTAVLJANKA, KI SE NIKOLI NE SESTAVI

Blog #1 - POČUTIM SE KOT SESTAVLJANKA, KI SE NIKOLI NE SESTAVI.jpg

Po dolgem času malce brutalne iskrenosti, čeprav v bistvu niti ne vem kako se zadeve lotit.. določene stvari se kuhajo v meni že nekaj časa, nekatere na novo, nekatere že zelo dolgo, ampak dejansko nobena od njih ni zares nekaj novega zame.

Določeni vzorci, določene misli, določeni občutki.. se nekako ponavljajo, so rdeča nit že precej časa, 10, 15 ali celo več let. Še vedno me razžirajo spomini, preteklost, obžalovanja.. večkrat se ujamem, kako fantaziram, da bi se vrnil nazaj v preteklost in sprejel kakšne drugačne odločitve, hkrati se pa zavedam, da sem se iz teh situacij nekaj naučil, tako da takšno razmišljanje nima smisla. Ampak obstajajo določene rane, ki so še vedno zelo žive in še vedno odprte.. in še vedno bolijo.

Zelo lahko je v življenju zavzeti pozicijo žrtve.. kazati s prstom na to, ono ali tretje.. to osebo, tisto situacijo, neko odločitev.. in to sem včasih počel zelo pogosto.. vsi smo kdaj v takšni poziciji, pa če tega zavedamo ali ne, takšna je človeška narava, ampak ta pozicija, to igranje žrtve je eden od razlogov, da sem pred leti prenehal pisat takšne vrste blogov, ker jih je preveč ljudi napačno razumelo.. izpadlo je, kot da igram žrtev, v bistvu sem pa samo iskreno napisal, kar si mislim in kako se počutim.. nisem pa od nikogar pričakoval nič. Če je kdo od branja kaj odnesel, super.. drugače pač nič.. »skrolaj« dalje, jutri je nov dan.. psi lajajo, karavana gre naprej. Ampak to je bil zame ventil.. na takšen način sem spravil vse iz sebe in to mi je pomagalo, vsaj malo.

Ok, malce zdaj skačem levo-desno, pišem nepovezano.. da grem h bistvu. Zadnji mesec dni je bil eden bolj čudnih v mojem življenju, precej stvari se je sprožilo.. kot pika na i sem pred dnevi še zbolel, prvič po dobrih šestih letih, da sem dejansko obležal.. neka viroza, prebavne motnje.. mnogi bi zdaj rekli, da to pač razsaja.. ok.. mogoče.. ampak jaz ne verjamem v naključja, še manj pa verjamem, da so bolezni naključja, pa naj gre za običajen prehlad ali pa raka, vse ima svoj izvor, svoje ozadje.. vse so sporočila, signali. Kar je še posebej zanimivo, je da sem zbolel dan po tem, ko sem dejansko šel kopat po preteklosti in očitno ob tem izbrskal neke »stare bacile«, odprl stare rane, ki se nikakor ne zacelijo.. verjetno zato, ker jaz kaj počnem narobe. Da smo si na jasnem, karkoli se dogaja ali zgodi, prevzemam absolutno vso odgovornost za svoje življenje nase.. vse ostalo bi bilo igranje žrtve.

Jaz absolutno priznam, da mi tole življenje ne gre ravno dobro od rok.. nikakor se ne znajdem v njem, že od nekdaj se počutim kot nek tujek, ki sploh ne spada sem.. kot da sem na nekem križišču zavil v napačno smer, v slepo ulico, iz katere nikakor ne najdem poti. Tolažim se s tem, da vendarle napredujem.. pa recimo, da to delno res drži.. ampak vseeno nekaj ne štima, nekaj ne klikne.. stalno se lovim, stalno se sprašujem kje je moje mesto pod soncem.. zakaj sem tukaj? V čem je poanta? Kje je moj dom? Kje je moja družina? Kaj je tisto, kar še manjka? Kje so vsi ti manjkajoči deli sestavljanke, da se končno začnejo kazat vsaj obrisi nečesa, kar bo imelo vsaj malo smisla? Zakaj je vse, kar sem do zdaj začel, prej ali slej propadlo? Je to res vse zaradi lekcij? Če je, potem v redu, ampak kje so kakšni odgovori? Namesto njih, stalno nova vprašanja. In ko že misliš, da si našel nekaj otipljivega.. bum.. spet nova vprašanja, novi dvomi, novi izzivi. Pa ne da bi se bal novih izzivov, daleč od tega, ampak nekaj ne štima.. nekaj ni v redu. Pa še enkrat, skoraj zagotovo je problem na moji strani.. ne bom se izgovarjal na preteklost, na osebe, na dogodke, na karkoli v tem smislu.. ne bom.. tudi če je res kaj na tem, ne bom.. ne grem v to smer.. prevzemam odgovornost.. jaz sem problem.. ampak zakaj je tako težko dobiti odgovore?

Še vedno jih iščem iz preteklosti.. mogoče to ni ravno najbolje, ampak določene stvari še vedno nimajo smisla in posledično me še vedno žre vse skupaj, in to kljub temu, da sem jaz naredil svoje.. trudil sem se po najboljših močeh. Sem ob tem delal napake? Absolutno! Bi kaj naredil drugače, če bi lahko? Absolutno! Ampak v danem trenutku sem se trudil in zato si nimam česa očitat.. moja vest je čista.. ampak moja podzavest pa ne. Še vedno bolijo te rane.. še vedno niso zaceljene. Vem, da tale blog, vsaj zaenkrat nima smisla, in ga morda tudi ne bo dobil, ampak po eni strani je ravno to poanta.. to je v bistvu popoln odraz, popolna preslikava dogajanja v moji glavi, že precej časa, še posebej pa v zadnjem obdobju.

Ljudje, s katerimi bi rad zadeve razčistil, ali pa se z njimi pogovoril, so bodisi nedostopni – tako ali drugače – bodisi jih ni več med nami.. bodisi jih sploh ni.. ne obstajajo.. ali pa jih samo poznam ne. In ja, vem, da to vse skupaj zveni zelo čudno, ampak že sem omenil, da imam že celo življenje občutek, da ne spadam sem.. zraven lepo paše občutek, da me pravzaprav nihče zares ne razume in posledično ni možno imeti zares pravega pogovora z nikomer, ker čim začutim, da to ni to, se bom ugasnil oz. po domače povedano »zabremzal« vse skupaj, ker itak ne bi imelo smisla.

Jaz ne vem kakšna je moja pot.. kam vse to pelje.. zadnje čase imam večino časa občutek, da drvim proti prepadu, zraven pa sam sebe prepričujem, da sem na pravi poti. Ampak realnost bi znala biti boleča. Ampak ravno v tem je problem, kaj je zdaj realnost? Ali sem morda res na pravi poti, pa me samo destruktivni stric EGO želi sabotirat? Ali pa morda dejansko nisem na pravi poti, pa me intuicija opozarja na pasti pred mano? Ali pa morda kaj drugega? Morda počnem kaj, kar ne bi smel ali pa ne počnem česa, kar bi moral? Ne vem komu ali čemu naj se obrnem, da bi dobil kakšen odgovor.. čakam, da mi pade z neba, hkrati pa vem, da življenje tako ne funkcionira.. z neba bo kvečjemu priletel kakšen kamen na betico, da me strezni, v kolikor to potrebujem.

Najbolj frustrirajoče v vsem tem je to, da sem se končno sprijaznil, po 15 letih, da določeni ljudje nikoli ne bodo del mojega življenja oz. jaz del njihovega, pa čeprav sem si to močno želel.. končno sem našel nekaj, kar me veseli in ob tem dejansko uživam, celo več stvari, pisanje je eno od njih.. končno imam več ali manj mir, nobenih motečih elementov, nobenih destruktivnih misli, razen tega, da jih je preveč.. nisem depresiven, slabi dnevi so redkost.. to so vse stvari, ki jih včasih nisem imel, pa vendarle mi nekaj manjka.. ni to to.. ni pravi občutek.. še vedno se počutim prazno.. neizpolnjeno.. še tiste stvari, ki jih rad počnem, izgubljajo smisel. Kaj potem sploh še ostane? Da treščim znova v dno? V steno? Zletim v prepad? Morda pa potem ugotovim, da znam leteti.. saj tista klišejska itak pravi, da se je treba samo vreči in zaupati, da bo vse v redu.. in tudi bo.. ne glede na rezultat.. če uspe, super.. drugače pač začneš znova.. če ne v tem življenju, pa v naslednjem.. če v to verjamete.. drugače pa bodisi stopnice v nebesa bodisi avtocesta v pekel.

Kakorkoli že, blog še vedno ostaja moja terapija, še vedno pomaga.. še vedno deluje. Če ste ga uspešno prebrali in prebavili do konca – iskrena hvala.. vaših 5 centov je dobrodošlih, tako da všečkajte (mimogrede, sovražim ta izraz), komentirajte, delite, kritizirajte, pljuvajte.. pač dajte si duška, če vam paše.

Predvsem pa – lepo se (s)mejte!
Kristjan